Novi kazenski zakonik in neumni volilci

Novi kazenski zakonik ne bo prinesel manj genocida, vojnih hudodelstev in hudodelstev zoper človečnost. Za pojav teh dejanj v Sloveniji ni realne verjetnosti. Pričakovati preventivni učinek obskurne slovenske zakonodaje na dejanska krizna zarišča pa je nedoralo. Dosmrtni zapor je bil uveden kot populističen manever nabiranja volilnih glasov neumnih volilcev.

Novi kazenski zakonik ne bo prinesel manj umorov. Za težke delikte zoper telo in življenje je značilno, da storilec pred storitvijo svojih načrtov ne podreja ekonomski analizi, v kateri bi višina zagrožene kazni lahko prevladala nad pričakovano koristjo od dejanja in s tem odvrnila od storitve. Umor ni enak prekoračitvi dovoljene hitrosti v cestnem prometu. Z zapornimi kaznimi je tako kot s faktorji krem za sončenje: vse nad 20 je le reklama. Dosmrtni zapor je bil uvedel kot populističen manever nabiranja volilnih glasov neumnih volilcev.

Novi kazenski zakonik vnaša zmedo v uveljavljene institute materialnega kazenskega prava. Njegova nasilna uveljavitev preko večine pravne stroke je življenjski dosežek ozkega kroga predlagateljev, ki s svojim delom sicer ne dosegajo strokovne ravni mnogih drugih kazenskih pravnikov.

Novi kazenski zakonik je bil sprejet, da bi se odrekli dediščini dr. Bavcona in dr. Šelihove. T.i. 'Bavconovo' kazensko pravo je dobilo etiketo totalitarnosti, pri čemer se pozablja, da je bilo slovensko kazensko pravo do danes v velikem delu le prevod nemškega in da v mednarodnih krogih nikoli ni bilo deležno tovrstnih kritik. Tega pa neumni volilci seveda ne vedo.

Posamična nova kazniva dejanja bi bilo možno uvesti z novelo k obstoječemu kazenskemu zakonu. Kriminalizacija mobbinga ipd. je možna tudi brez uvedbe dosmrtnega zapora, obenem pa njegova zavržnost v ničemer ni argument za uvedbo dosmrtnega zapora, čeprav se ravno na ta način nabirajo volilni glasovi neumnih volilcev.

Rimski statut od držav pogodbenic ne zahteva uvedbe dosmrtnega zapora. Ne zahteva. Vsaka drugačna razlaga statuta je njegovo potvarjanje. In način za nabiranje volilnih glasov neumnih volilcev.

V tej objavi ni zapisano nič novega. Se mi pa je zdelo nujno, da spregovorim, čeprav me bo več kot preglasila navdušena množica tistih, ki novi zakonik in še posebej uvedbo dosmrtnega zapora podpirajo.

Smrt predsednika republike

Dr. Janez Drnovšek nam daje zadnjo lekcijo. Uči nas, da demokracija pomeni, da svobodno izbiramo svoje voditelje, ne pa tudi, da jim ni treba izkazovati nobenega spoštovanja. Uči predsednika vlade in parlamenta, kako se stisne zobe in javno pokloni spominu siceršnjega političnega nasprotnika. Uči nacionalno radiotelevizijo, kako izpeljati program ob takem dogodku. Uči protokol, kako se zbuditi iz sna sobotnega jutra in ekspresno pripraviti vse potrebno.

Predsednik države je v skladu z ustavnim redom najvišji organ države, ki jo tudi predstavlja. Na podlagi tega mu pripada spoštovanje ne glede na njegovo politično pripadnost ali konkretna dejanja. Njegova smrt ni enaka smrti še tako vplivnega politika, ki pa nikoli ni bil na položaju predsednika. Njegova smrt tudi ni enaka smrti predsednika vlade ali predsednika parlamenta.

Žalna knjiga, častna straža, zastave na pol droga, dan žalovanja niso simptom totalitarnega režima, ampak so vsebina zdrave identitete državotvornega naroda. Slovenci, ki imamo nekaj slabih izkušenj z večimi izmi, se tega šele učimo. Pri tem je dobrodošlo, da je trenutni predsednik republike oseba z velikim dostojanstvom, profesionalizmom in občutkom za protokol.

Na koncu še ena misel o demokraciji. Razvoj zadnjih dvajsetih let nam je "odprl" politiko - v Sloveniji oblast dejansko izvaja ljudstvo. Naši voditelji več niso polbogovi na prestolih, temveč navadni smrtniki, ki jih lahko kritiziramo in pljuvamo skoraj po mili volji. Hvala bogu. Vseeno se velja vprašati, koliko je v nas samospoštovanja in državotvornosti, da pa v njih le vidimo tudi simbole naše državne skupnosti. Demokracija ne pomeni, da je država brez vrednosti. Demokracija pomeni, da smo država mi vsi.

65 let od usmrtitve treh pripadnikov Bele vrtnice

Tokrat se oddaljujem od trenutnega dogajanja in se vračam v preteklost. 22.2.1943 je nemška nacistična oblast po ekspresnem sojenju na giljotini usmrtila Hansa Scholla (roj. 1918), njegovo sestro Sophie Scholl (roj. 1921) in Christopha Probsta (roj. 1919), vodilne člane odporniške organizacije Bela vrtnica (Weiße Rose).

Za imenom "Bela vrtnica" stoji pet münchenskih študentov in njihov profesor, ki so med junijem 1942 in februarjem 1943 v letakih pozivali nemško ljudstvo k odporu zoper nacionalsocialistično diktaturo. Z njihovim javnim protestom so izbrali neudobno pot: namesto da bi kot večina Nemcev molčali, je teh pet mladih ljudi pogumno spregovorilo zoper zločine Hitlerjevega režima. Še več: v njihovih očeh je bil sokriv vsak, ki se ni zoperstavil nepravu. Dejanja so bila zanje tolikšna obveza, da so se jih lotili navkljub visokemu osebnemu tveganju. S tem člani "Bele vrtnice" še naprej veljajo za zgled državljanskega poguma - ne le v političnem, temveč tudi v vsakodnevnem življenju.

(Bundeszentrale für politische Bildung, predgovor k spletnemu dosjeju)

Zgoraj omenjene tri člane je med razpostavljanjem letakov v poslopju münchenske univerze 18.2.1943 zalotil hišnik in jih prijavil Gestapu. Že 22.2. jih je sodišče obsodilo na smrt, kazen pa je bila izvršena istega dne.

V obeležitev obletnice objavljam nekaj citatov iz zapisov, ki so spremljali njihov sodni proces:

"Es war unsere Überzeugung, dass der Krieg für Deutschland verloren ist, und dass jedes Menschenleben das für diesen verlorenen Krieg geopfert wird, umsonst ist."

- "Bilo je naše prepričanje, da je vojna za Nemčijo izgubljena in da je vsako človeško življenje, ki je žrtvovano za to izgubljeno vojno, zaman." (Sophie Scholl, med zaslišanjem)

"Ich bin nach wie vor der Meinung, das Beste getan zu haben, was ich gerade jetzt für mein Volk tun konnte. Ich bereue deshalb meine Handlungsweise nicht und will die Folgen, die mir aus meiner Handlungsweise erwachsen, auf mich nehmen."

- "Tako kot doslej sem menja, da sem storila najboljše, kar sem v tem trenutku lahko storila za svoj narod. Zaradi tega ne obžalujem svojih ravnanj in sem hočem sprejeti nase posledice, ki izhajajo iz mojih ravnanj." (Sophie Scholl, 20.2.1943, na vprašanje, ali le ni sprevidela, da so njena ravnanja zločin zoper skupnost v času težkih bojev na vzhodni fronti)

"Die Angeklagten haben im Kriege in Flugblättern zur Sabotage der Rüstung und zum Sturz der nationalsozialistischen Lebensform unseres Volkes aufgerufen, defaitistische Gedanken propagiert und den Führer aufs gemeinste beschimpft und dadurch den Feind des Reiches begünstigt und unsere Wehrkraft zersetzt. Sie werden deshalb mit dem T o d e bestraft."

- "Obtoženi so med vojno v letakih pozivali k sabotaži oboroževanja in k padcu nacionalsocialistične oblike življenja našega ljudstva, propagirali defetistično miselnost in najpodleje zmerjali firerja in na ta način koristili sovražniku rajha in razkrajali našo obrambno moč. Zato bodo kaznovani s s m r t j o." (iz sodbe)

"Heute hängt ihr uns und morgen werdet ihr es sein."

-"Danes vi obešate nas, jutri boste vi na vrsti." (Hans Scholl, ob izhodu iz sodne dvorane)

"Es lebe die Freiheit!"

-"Naj živi svoboda!" (Hans Scholl, na giljotini)

Več informacij na spletni strani Weiße Rose Stiftung (tule) in na zgoraj citirani spletni strani.

Ipak je Kosovo Srbija!

- "Pa šta s'ti jednu patiku ukrao?"
- "Molim?"
- "Jednu patiku si ukrao?"
- "Jebi ga... to je suvenir. Ipak je Kosovo Srbija!"

Dodano 23.2. ob 9.00:



- "Naša država je totalno u rasulu."

(Prispevek B92)

O misiji EU na Kosovu

Še pomnite, tovariši, kako smo 2003. protestirali proti napadu ZDA na Irak, vihteč bandero mednarodnega prava? Da nimajo avtorizacije Varnostnega sveta, smo rekli; da okupirajo državo, ki, čeprav je malopridna, uživa suverenost in teritorialno nedotakljivost. Takrat smo bili ponosni, da smo 'Old Europe,' ker smo vedeli, da imamo pravico na svoji strani. (Kaj je takrat podpisoval naš minister, bom tule raje zamolčal.)

Leta 2008 na Kosovo pošiljamo misijo EU, ki smo jo nazvali EULEX; nas namen je asistirati kosovskim oblastem pri varovanju reda in pravice v novoustanovljeni državi. Poleg tega zelo radi poudarimo, da s tem krepimo evropsko enotnost, da bomo končno pokazali svetu, da smo enotni, močni in da brez nas ne gre.

Vse skupaj je velika neumnost.

1. Misija EULEX temelji na implicitnem priznavanju neodvisnosti Kosova. Za trajno rešitev situacije tako priznanje v tem trenutku ni smotrno.

2. Misija EULEX je v nasprotju z resolucijo Varnostnega sveta ZN št. 1244 (1999), s katero je bila vzpostavljena prehodna oblast ZN na Kosovu - UNMIK. Po Ustanovni listini ZN drugi akterji (razen ZN samih) lahko posegajo v reševanje situacij, kjer sta ogrožena mednarodni mir in varnost, le z avtorizacijo Varnostnega sveta. Take avtorizacije EULEX nima; namen evropskih voditeljev pa je, da ji podlago dajo z ustrezno razlago resolucije 1244 (po slovensko: z nategovanjem). To ni prav, ker direktno ogroža uveljavljen in relativno uspešen sistem zagotavljanja mednarodnega miru.

3. UNMIK se je v skoraj devetih letih obstoja razvil (nikoli prej mednarodna uprava nekega območja ni bila tako vseobsežna) in danes je gotovo, da je v vsej balkanski godlji UNMIK se najmanj problematičen člen. EULEX je povsem nepotreben političen konstrukt; pretrga razvoj in s tem potiska Kosovo v negotovost.

4. Namen EULEX ni pomagati Kosovu, ampak hraniti lastno prepričanje, da miru brez nas, večvrednih, večvednih, moralno superiornih (Zahodno-)Evropejcev ni. EU izven svojega ozemlja nasilno ureja razmerja po svoji volji. To ni prav.

5. V odnosu s Srbijo EU zavrača poglobitev sodelovanja in to pogojuje s popolnim sodelovanjem Srbije z Mednarodnim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo. Obenem EU dejansko prevzema oblast nad ozemljem, ki ga Srbija (upravičeno?) šteje za del svojega državnega ozemlja. V svoji sredi jih torej nočemo, komandirali bi jih pa vseeno.

Iz navedenih razlogov je potrebno nasprotovati napotitvi misije EU na Kosovo. Navkljub temu, da je načelno potrebno podpreti kosovsko neodvisnost in ne glede na (ne-)priznanje Republike Kosovo v tem trenutku. Veliko bolj smiselno je podpreti avtoriteto in prizadevanja Organizacije združenih narodov, ki ima edina zadostno legitimnost za delovanje.