Teorije kazni

To bo že druga objava iz, upam, cele serije s ciljem 'razbanaliziranja' popularne (glede da nivo argumentacije s strani predlagateljev drugačnega izraza ne morem uporabiti) debate o uveljavitvi predloga novega kazenskega zakonika in splošnih družbenih predstav o pomenu zločina in bistvu kazni.

Spet se naslanjam na svoje leto v Nemčiji, večina informacij v teh objavah je do mene prišla od ali preko katedre za kriminologijo na Univerzi Ernsta Moritza Arndta v Greifswaldu.
Iz zgornje neposrečene slike (pravnik sem, ne grafik) je jasno razvidna pravna/kriminološka zgodovina teoretičnega pristopa do kazni. Osnovna delitev je na 'absolutne' in 'relativne' teorije kazni, ki se ločijo v tem, da relativne teorije presojajo kazen glede na njen smoter, absolutne teorije pa od kazni ne zahtevajo nikakršnega smisla, kazni so svobodne, odvezane (lat. ab-solutus). Ravno tem slednjim se bomo posvetili v nadaljevanju objave.

Absolutne teorije kazni običajno opisujemo tudi z izrazoma 'teorije povračila' oz 'izravnave krivde'. Njihovo bistvo je torej povračilo; navezujejo se na krivdo storilca, pogled je usmerjen nazaj. Ideja kazni je v represiji, prizadejanju zla in pokori.

"So viel also der Mörder sind, die den Mord verübt oder auch befohlen, oder dazu mitgewirkt haben, so viele müssen auch den Tod leiden; so will es die Gerechtigkeit als Idee der richterlichen Gewalt nach allgemeinen a priori begründeten Gesetzen... Das Strafgesetz ist ein kategorischer Imperativ."

- "Toliko kot jih je torej morilcev, ki so umor izvedli, ali tudi ukazali, ali k njemu prispevali, toliko jih mora trpeti smrt; tako hoče pravičnost kot ideja sodniške moči po splošnih a priori utemeljenih zakonih... Kazenski zakon je kategorični imperativ."

"Denn, wenn die Gerechtigkeit untergeht, so hat es keinen Wert mehr, dass Menschen auf Erden leben."

- "Kajti če potone pravičnost, ni več nobene vrednosti v tem, da ljudje še živijo na zemlji."

Vsi citati so iz Immanuel Kant: Metaphysik der Sitten (1798), posredno po predavanjih na EMAU. Kant naprej pravi, da mora kazen biti tudi, ko država in družba več ne obstajata, tudi če bi se obe slednji razkrojili, bi moral pred tem biti usmrčen še zadnji morilec.

Na tej točki je smiselna opredelitev do talionskega načela, za katerega se šteje, da ima z absolutnimi teorijami kazni veliko skupnega. "Zob za zob, oko za oko" je v historičnem kontekstu potrebno brati kot "Zob LE za zob, oko LE za oko". Talionsko načelo je v svojem bistvu omejevanje arbitrarnega neomejenega maščevanja. V tem smislu se Biblija v nasprotju z vsemi zlorabami ne more intepretirati kot legitimacija takšnih reform kazenskega prava, ki bi postroževale kazni ali ponovno poudarjale komponento maščevanja.

Hegel je v Grundlinien der Philosophie des Rechts (1821) videl zločin kot zanikanje prava. Kazen je po njem zanikanje zanikanja prava in torej "ponovna vzpostavitev prava". Hegel je zavračal preventivne funkcije kazni:

"Es ist mit der Begründung der Strafe auf diese Weise, als wenn man gegen den Hund den Stock erhebt, und der Mensch wird nicht seiner Ehre und Freiheit, sondern wie ein Hund behandelt."

- "Z utemeljevanjem kazni na ta način je tako, kot bi zoper psa dvignili palico, in človek bi bil obravnavan ne v svoji časti in svobodi, ampak kot pes."