Teorije kazni II

V prejšnji objavi smo se posvetili absolutnim pogledom na kazen, tokratna tema pa bodo relativne teorije kazni. Kot rečeno, se od absolutnih razlikujejo v tem, da kazni iščejo namen, ki je, sicer preko različnih poti, vedno eno: preprečevanje kaznivih dejanj.

Navezna okoliščina za kazen po relativnih teorijah torej ni krivda, temveč družbena nevarnost. Pogled je usmerjen naprej, ideja kazni je v (pre)vzgoji, ustvarjanju družbe (in posameznika) brez kaznivih dejanj.

Generalna prevencija pomeni kaznovanje posameznih storilcev kaznivih dejanj s ciljem vplivati splošno na družbo - gre bodisi za zastraševanje (negativna generalna prevencija) ali jačanje zaupanja v pravni red (pozitivna generalna prevencija).

NEGATIVNA GENERALNA PREVENCIJA
Paul Johann Anselm von Feuerbach (1755-1833) je razvil t.i. teorijo psihološkega pritiska, po kateri je duša potencialnega storilca razdeljena med takimi motivi, ki jo silijo v storitev kaznivega dejanja, in tistimi, ki govorijo proti storitvi. Naloga kazenskega prava je torej v tem, da ustvari večjo težo na tisti strani tehtnice, ki govori za spoštovanje pravnega reda, da vzpostavi psihološki pritisk k opustitvi namer za storitev dejanja.

Take grožnje s strani kazenskega prava lahko učinkujejo le, če drži teorija razumske izbire, ki je sledljiva nazaj vse do Benthama in Beccarie, in po kateri je tudi kaznivo dejanje, tako kot vsako ostalo človekovo ravnanje, produkt razumske odločitve posameznika, ki tehta sredstva in cilje, stroške in koristi. O tem je pisal tudi Sigmund Freud (1856-1939):

"Der eigentlich Beneidete muss um die Frucht seines Wagnisses gebracht werden."

- "Tistega, ki mu zavidajo, je treba spraviti ob sadove njegovega podjetja," (ker se v nasprotnem primeru najde nešteto posnemovalcev.)

Najbolj običajna posledica teorije negativne generalne prevencije so visoke zagrožene kazni za kazniva dejanja in visoke dejansko izrečene kazni. V modernem kazenskem pravu pa teorija utemeljije tudi določene stranske ukrepe: npr. zaseg predmetov, ki so bili pridobljeni s kaznivim dejanjem, ali inkriminacija pranja denarja.

POZITIVNA GENERALNA PREVENCIJA
Ta teorija cilja na ohranitev in jačanje zaupanja v obstoj in moč uveljavitve pravnega reda; to zaupanje pa je bistveno za to, da člani družbe zavračajo kazniva dejanja in jih ne storijo. Teorija pri tem loči tri elemente:

• učinek učenja, "priučitev v konformizem";
• učinek zaupanja, posameznik vidi, da se pravo uveljavlja, in
• učinek zadovoljitve, ki se pojavi, ko se zaradi kazni za zločin pomiri splošni občutek pravičnosti - posameznik vidi, da se je konflikt med družbo in storilcem zaključil.

Namen kazni je torej v potrditvi kršene norme, kazen sama je potrditev kršene norme, s kaznijo se veča zaupanje v normo.

Pri vsem tem je potrebno poudariti, da tej teoriji ne zadostuje le kazen, ampak tudi milejše reakcije na kaznivo dejanje: sam krivdorek (obsodba z odpustitvijo kazni) ali civilnopravna povrnitev škode.

Kot prejšnjič, se tudi tokrat nismo opredeljevali do posameznih teoretičnih modelov. Njihovo vrednotenje bo morda tema posebne objave. Naslednjič pa se bomo posvetili teorijam specialne prevencije.