Teorije kazni IV: Stališče
Slovar slovenskega knjižnega jezika definira 'kazen' kot "kar je določeno za kršilca kakih norm." (Da se poigrava tudi s pravn(išk)o definicijo - "ukrep proti krivemu in kazensko odgovornemu storilcu kaznivega dejanja, (gospodarskega) prestopka ali prekrška" lahko zanemarimo.) Taka opredelitev avtorja tega prispevka ne navdušuje, ker izpušča najbolj bistven element kazni: povzročitev zla. Zato poskuša s svojo definicijo:
kazen je prizadejano zlo zaradi kršitve pravila.
Pri tej definiciji je pojem upravičene kazni ločen od pojma kazni. Beseda kazen se razteza na zlo, ki je prizadejano komurkoli, krivemu ali nekrivemu, storilcu, ali komu drugemu, zaradi kršitve kateregakoli družbenega, pravnega, ali tudi povsem partikularnega pravila. Nadaljevanje prispevka se omejuje le na kršitve temeljnih pravil, ki omogočajo sožitje v družbi, tj. na kazniva dejanja v materialnem pomenu (ki se s spiskom kaznivih dejanj v kazenskem zakonu v vsakem trenutku lahko ujema le delno).
Kazniva dejanja so zlo. Nekdo, ki vzame življenje, ki ropa, ki ponaredi listino in ponarejeno listino uporabi kot pravo, krši temeljna pravila družbe, zareže v moralno meso družbe. Absolutne teorije kazni nam ponujajo, da s kaznijo ponovno vzpostavimo pravo. To ni res. Zareze ne zdravimo s ponovnim poškodovanjem varovanih dobrin. Umorjeni ni nič bolj živ, če morilca zapremo za 10 let, 20 let, ali do smrti. Nič bolj mrtev ni tudi, če morilca izpustimo na prostost. Absolutne teorije kazni je torej potrebno zavrniti.
Kadar kaznujemo, da bi "vzpostavili pravico," to počnemo brez možnosti za uspeh in na podlagi zablodelih predpostavk. Umišljamo si, da se konformna, moralna družba loči od zločincev. Da je lastnost zločinca nekaj v zločincu, ki se manifestira skozi storjeno kaznivo dejanje. (Prim. demonizacijo "teroristov" po 11.9.2001, ali medijske portrete razvpitih kriminalcev tipa Silvo Plut in Stephen Casiraghi.) To ni res. (Prim. besedo zlo-činec z besedno zvezo zli človek.) Kazniva dejanja obstojé v vsaki družbi, dvema konformnima državljanoma se lahko rodi kriminalec, dvema kriminalcema se lahko rodi svetnik. Nekdo, ki je včeraj ropal poštne izpostave, lahko danes živi povsem umirjeno življenje. Spet kdo drug lahko začne kriminalno kariero pri 60 letih. Dejanja gospodarske kriminalitete izvršujejo storilci na uglednih družbenih položajih, najhujše mednarodne zločine pa izvršujejo predsedniki držav, generali, poveljniki. Izločitev zločinca in zatrjevano "ponovno vzpostavljanje pravice" skozi njemu povzročeno nasilje nima smisla. Članu družbe so kršene praviloma temeljne pravice (glej def. kazni) brez, da bi bil za to zatrjevan utemeljen razlog, kaj šele, da bi bil ta razlog dejansko utemeljen. Pri kaznovanju na tej podlagi gre za dejanja obupane oblasti (oblast v najširšem pomenu), da bi dokazala svojo moč in svoj prav. Tega pa ne more, niti nima pravice.
Družba, oz. oblast v njenem imenu, lahko poseže v temeljne pravice posameznika le, kadar ima za to utemeljen razlog, "višji cilj." Lahko se razlasti kmeta, da se preko njegovega sadovnjaka spelje avtocesta. Lahko se nam vsem pod grožnjo ustrelitve na mestu ukaže, da ostanemo doma, da se s tem prepreči razširitev nevarne nalezljive bolezni. Toda zakaj se lahko kaznuje?
Uvod v ta prispevek kaže, da kazen ni sposobna retroaktivno vzpostaviti prava. Sedaj je ugotoviti še, da ne jeza, ne obup ne zadoščata zgoraj navedenemu kriteriju. Kazen mora imeti utemeljitev, mora imeti smisel. Na tej najbolj splošni ravni se je torej opredeliti za relativne teorije kazni. Ta opredelitev pa ne daje legitimacije vsem ukrepom oblasti utemeljevanih na temeljih te teorije.
Mnenje avtorja prispevka je, da je potreben ekonomski pristop. Kazen je investicija. Tako kot oblast subvencionira osnovnošolsko prehrano, financira novi Renault Twingo ali plačuje študentom naravoslovnih ved podiplomski študij v tujini, enako tudi kaznuje. Toda pred vsako investicijo je potrebno oceniti dve plati: koliko stvar stane in koliko prinese. Zavzemamo se za ekonomsko analizo stroškov in koristi kazni za vsako vrsto kazni abstraktno in za vsako izrečeno posamično kazen posebej. Zavzemamo se tudi za razširitev kataloga kazni in drugih reakcij na kaznivo dejanje v kazenskem pravu.
Med stroške kazni je tako potrebno všteti zločincu prizadejano zlo (kar je potrebno oceniti trezno in nepristransko) - ki je gotovo - in dejanske stroške izvršitve kazni (npr. stroške nastanitve v zavodu za prestajanje kazni zapora) - ki so predvidljivi, če ne gotovi. Korist iz kazni, ki naj prevlada nad stroški in ki naj nam utemelji kazen, da jo bomo lahko sprejeli, je predvsem v zmanjševanju kriminalitete, tj. v manjšem številu kršitev temeljnih pravil sožitja v družbi, tj. v tudi večji varnosti. Le v tem je utemeljen interes družbe, ki lahko legitimira kazen. Menimo, da je naloga zakonodajalca, da abstraktno, in sodnika, da konkretno, utemelji kazen. Pri tem je potreba kritična presoja generalno- in specialnopreventivnih argumentov.
Slednje pa je mogoče le z neprestanim znanstvenim preverjanjem učinka določenih vrst kazni in s primerjavo njihovega učinka med seboj in z alternativami, ki niso kazen (npr. odpustitev kazni, opustitev kazenskega pregona, "družbena kreditna razmerja"). Posluh zakonodajalca za stroko je po našem mnenju odločilen pogoj za učinkovito kazensko pravo.
Avtor prispevka nasprotuje predlogu novega kazenskega zakonika, ker razširja posege v temeljne pravice (zločinčeve, a zločinec sem lahko jaz, ti, moja stara mati ali vzgojiteljica tvojega otroka), pa ne prinaša koristi - večje varnosti skozi nižjo kriminaliteto. Uvedba dosmrtnega zapora je le poskus oblasti, da dokaže svojo sposobnost obvladati kriminaliteto brez dejanskega učinka na število večkratnih umorov ali mednarodnih zločinov. Ukinitev instituta dejanja majhnega pomena je podoben korak brez strokovne podlage. Kot bo razvidno iz naslednjih prispevkov, pa bo lahko dejansko vodila tudi v povečanje kriminalitete.
3 komentarji:
Tri vprašanja/opombe, k sicer zelo dobro napisanem prispevku:
1. Kdo ste vi? ("Nasprotujemo predlogu")
2. Obstajajo kakšne resne cost benefit analize določenih kazni.
3. V zadnjem odstavku si verjetno mislil dosmrtnega zapora ne zakona.
4. Tudi jaz se ne strinjam z večino predlaganih sprememb kazenske zakonodaje.
1. Eksperimentiram z jezikom po vzoru Margaret Thatcher. Drugace pa nisem nihce. Razmisljam, da bi prestavil 'mi' v 'jaz'.
2. Nekaj o tem sledi kmalu.
3. Hvala, popravljeno.
4. Me veseli. Prosim te, da jasno pokazes svoje nestrinjanje, da preprecimo balkanizacijo kazenskega prava.
Zanimiva tema, zanimivo pisanje in zanimivo razmišljanje so zbudili željo, da prispevam k nadaljevanju. Rada bi samo opozorila na argumente retributivistov, ki absolutne teorije zagovarjajo tudi zato, ker menijo, da so relativne teorije, predvsem rehabilitacijska oz. tretmanska ideologija kot njihova glavna smer, neuspešne (so le fasada za prikrito maščevanje), predvsem pa kršijo najosnovnejšo človekovo pravico obsojenca do osebnega dostojanstva. To je za utilitariste, ki izhajajo (izhajamo) iz spoštovanja do človeka iz empatije in vere v človekovo dostojanstvo, zagotovo največji udarec, zato je o tem treba napisati nekaj besed.
Retributivisti poudarjajo, da je človek odraslo, zrelo, odgovorno in razumno bitje, ki se s svobodno voljo odloča za svoja dejanja. Pravijo, da posameznika spoštujejo takega kot je. Terapija, poskus spreminjanja posameznika, poudarjajo, je žalitev za storilca, kazen pa njegova človekova pravica. Poudarjajo, da zločince spoštujemo tako, da jim z ustrezno utemeljitvijo kazni priznavamo zrelost, polno odgovornost in svobodno voljo. Zavračajo tudi generalno prevencijo (zastraševanje) kot samostojni smisel kaznovanja, ker zavračajo idejo, da se posameznika uporabi kot sredstvo za vpliv na duge ljudi. Zato je edini pravi namen kaznovanja pravično, objektivizirano kaznovanje, ki vzpostavlja pravni red, ki je bil porušen s kaznivim dejanjem. Glavni namen kaznovanja je pravična kazen, ne glede na vpliv na kriminaliteto, ki ga taka kazen ima.
Najbolj boleč argument retributivistov po mojem mnenju je tisti, ki se nanaša na kritiko terapije, rehabilitacije (reintegracije, resocializacije) obsojencev med prestajanjem kazni, češ da je najbolj zavržno izreči kazen z namenom, da bi vplivali na bodoče vedenje delinkventov. Kolikorkoli boleč, pa je ta argument tudi zelo neutemeljen. O tem piše Petrovec v svoji doktorski disertaciji in v knjigi Kazen brez zločina. Opozori na teorijo komunikacije, iz katere izhaja sklep, da kazen ne more biti dejanje brez vpliva na vedenje kaznovanega.
Retributivisti namreč izhajajo iz ideje, da lahko kaznujemo, ne da bi s tem vplivali na bodoče vedenje kaznovanega. Na tej podlagi opuščajo tretmanske zapore, v njihovih zaporih se z zaporniki nihče ne pogovarja, dražljaji, ki bi lahko kakorkoli vplivali na človeka so zmanjšani na najmanjšo možno mero. Tišina pac. Najprej izrečejo sankcijo, jo izvršijo, tako da posameznika zaprejo v zapor in mu s tem hočeš nočeš nakažejo, da je nekaj naredil narobe, potem pa se delajo, da oni pa na posameznika že ne vplivajo, ga ne spreminjajo in ga spoštujejo takšnega kot je. Ne zavedajo se, da to, tako Petrovec, pojmovno ni mogoče !
Ni mogoče, da bi človek iz kaznovalnega procesa izšel enak kot prej. V medsebojni komunikaciji vplivamo drug na drugega, človek se tekom svojega življenja oblikuje, spreminja tudi v interakciji z okolico, ki ga obdaja. Zapor še posebej je specifično psihološko okolje, ki vpliva na obsojenca. Zapor škodljive učinke zagotovo ima, to izhaja že iz same represivne narave same institucije. Če nekoga zatiraš, ne pričakuj, da te bo on prijazno gledal nazaj (velja tudi za Rome, teroriste itd.). Če nekoga obsodiš, mu izrečeš sankcijo in jo nato izvršiš, se lahko samo hinavsko sprenevedaš, da s tišino v nadaljevanju nanj ne vplivaš.
In če podremo iluzije retributivistov, da na obsojenca ne vplivajo, nam ostane samo vprašanje, kako zmanjšati škodljive vplive zapora in kako omogočiti obsojencu, da bi med prestajanjem zapora kaj dobrega pridobil. Po mnenju dr. Petrovca, ki se mu pridružujem, »spodbudno razmerje, ki se odlikuje z empatijo, toplino, pristnostjo lahko spodbudi osebnostno rast«. Če pripadniki zatirane manjšine kradejo železo ali pa sladkor, moko in sol iz kuhinje študentskega doma, jih ne boš prepričal, da bodo nehali krasti, s pregonom in revoltom zoper njih. Zavedam se, da je to deloma že vprašanje vrednostnih odločitev, na katere pa kaznovalni sistem nikoli ni imun. Vrednostni sistem ostaja vodilo pri odločanju o vrstah in višinah kazni, zato take razlike v sistemu na primer Finske in pa na primer ZDA.
Pri tem pa je treba opozoriti na meje, ki morajo biti tretmanu, rehabilitaciji vedno postavljene. Vplivanje na sočloveka je neizogibno, ni pa neizogibno vplivanje z elktrošoki in lobotomijo. V tem smislu je dobrodošla meja, ki jo zahtevajo reributivisti, ki opozarjajo na človekovo dostojanstvo. Človek mora ohraniti odprt prostor, ki mu omogoča, da je dovzeten za tiste vplive, ki so skladni s tistim, kar je najbolj temeljni njegov jaz. Takšna človekova pravica pa seveda terja neko ceno, ki se je moramo zavedati, ko zahtevamo linč zaradi nekaterih najbolj redkih, posameznih najbolj neprilagojenih osebnosti.
Tvoj cost benefit pristop je zanimiv, zame pa je kljucno, kako bos postavil ceno prizadejanemu trpljenju, zlu na eni strani in reintegraciji, resocializaciji in varnosti na drugi strani.
lp, rumeni skrat
Objavite komentar