Smrt predsednika republike

Dr. Janez Drnovšek nam daje zadnjo lekcijo. Uči nas, da demokracija pomeni, da svobodno izbiramo svoje voditelje, ne pa tudi, da jim ni treba izkazovati nobenega spoštovanja. Uči predsednika vlade in parlamenta, kako se stisne zobe in javno pokloni spominu siceršnjega političnega nasprotnika. Uči nacionalno radiotelevizijo, kako izpeljati program ob takem dogodku. Uči protokol, kako se zbuditi iz sna sobotnega jutra in ekspresno pripraviti vse potrebno.

Predsednik države je v skladu z ustavnim redom najvišji organ države, ki jo tudi predstavlja. Na podlagi tega mu pripada spoštovanje ne glede na njegovo politično pripadnost ali konkretna dejanja. Njegova smrt ni enaka smrti še tako vplivnega politika, ki pa nikoli ni bil na položaju predsednika. Njegova smrt tudi ni enaka smrti predsednika vlade ali predsednika parlamenta.

Žalna knjiga, častna straža, zastave na pol droga, dan žalovanja niso simptom totalitarnega režima, ampak so vsebina zdrave identitete državotvornega naroda. Slovenci, ki imamo nekaj slabih izkušenj z večimi izmi, se tega šele učimo. Pri tem je dobrodošlo, da je trenutni predsednik republike oseba z velikim dostojanstvom, profesionalizmom in občutkom za protokol.

Na koncu še ena misel o demokraciji. Razvoj zadnjih dvajsetih let nam je "odprl" politiko - v Sloveniji oblast dejansko izvaja ljudstvo. Naši voditelji več niso polbogovi na prestolih, temveč navadni smrtniki, ki jih lahko kritiziramo in pljuvamo skoraj po mili volji. Hvala bogu. Vseeno se velja vprašati, koliko je v nas samospoštovanja in državotvornosti, da pa v njih le vidimo tudi simbole naše državne skupnosti. Demokracija ne pomeni, da je država brez vrednosti. Demokracija pomeni, da smo država mi vsi.